Napisal/a kiara, v torek, 02. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Pesek v očeh,
ki se zažira v moj pogled;
žile kričijo in v izdihih mezijo kri,
ki se spušča po licih in oblizuje pore;
iz njih iztisne še zadnjo prošnjo brez naslovnika;
zvestoba krvi objame vrat,
ki ji pesem karotide ni tuja;
prsni koš z vdanim salutiranjem sprejme rdeči potok;
pore kože dalje vdahnejo rdeče niti,
ki markirajo cesto proti stegnom.

Čutim toplino večnega življenja in milost usode,
ki je zaprašena vstala od mrtvih.
Zemlja skrbno sreba kaplje rdečih kristalov.
Ti,
ki mi držiš ogledalo,
posodi mi svoj dah in skozi prizmo ulovi svetlobo,
da me pošlje v omamo.
V verige krvi vklenjena samota želja in kriki hrepenenja;
prošnja po ostrini dleta,
da v kamen praznine izkleše moje ime.  

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Dominika, v 07-09-2008 15:35, 1. je saigne waw močna pesem in zelo izrazna   Objavil/a Lolla, v 13-09-2008 23:43, 2. Je saigne Ja res ... Pesem me je v osnovi pritegnila že zaradi naslova, ko pa sem jo začela brat ... Res je dobra. Zelo dobra.