Napisal/a Athene noctua, v sreda, 03. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Uklanjajo se debla vitka vetru,
šumi hladna pesem skozi zrak,
kos na veji postane, poje svojo pesem etru
dež je začel rositi,
drobne listke je vlažiti,
visoka krošnja v pišu se
življenju vdaja,
zgoraj na nebu, sivina je in mrak.

Ob visoki smreki, mi pogled zastaja
ne boječ se vran, ki spreletajo nebo,
grmeti je začelo, para strela oblake
kot cvetni prah vrtinči se v izprani zrak,
vdihavam ga in pesem vetra pojem to.

Kos zaščebeta,
se v črnem oku kaplja sveti,
vran zaprhuta, preštevilni listjev
krošnji se moj duh posveti
in kot eno zapojeta v prošnji,
kopreni sivi nepredirni,
v skrivnost odeti.
Dež pa lije in me bije,
po duši tihi prelivajo se stihi,
zopet kos ščebeta, močnejši tresk je
kapelj,
zopet veter vihra, dež odbije se od
škrapelj
in z vsakeim treskom bolj,
četudi kap je neprešteven,
po bitja razrvanga polj,
dovrši mi črna ptica frfotaje,
graje zadržani duh preseven.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)