Napisal/a emily, v petek, 05. sep. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(4 glasov) |
|
Zdaj so žile zgolj
adrenalinski sunki
in roke nohtni noži
parajoč sedanjost,
vlečoč nazajnazajnazaj...
Zobje se zažirajo v trpkost trenutka:
iz enega v drugega,
s tankimi premori,
kot da je sonce kletka
in so tvoji stoki odrešitev.
Ne morem raztrgati rožnate rjuhe vek,
oči bi rade pobegnile:
vsaka zase
se slani razlivata po licih;
ti pa suvaš,
ker ne veš kaj drugega ti je storiti.
Zastokaš, obrnem ti hrbet.
Kmalu
te bom podzavestno pregnala,
da bom imela vsaj razlog
za nepopisno žalost.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|