Napisal/a Athene noctua, v nedelja, 07. sep. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Trenutek odleti in želji zmanjka hrana,
ne brani se moj duh usode vihre sreče,
zakaj si tak zasukala, prevarna rana,
kako spod tvojga jarma up naj uteče?
Lahko me sij obžarje na tej trni poti,
le naj, če sad bo moj'ga pravega spoznanja,
al naj zaidem se v blodnjaku vitem, v zmoti,
mar volji slepi um lahko sledi, oznanja?
Priznavane sreče mi ni v tej ječi,
želel bi krepkega telesa, dobil ne bom,
saj večni me razjeda stari bol,
polena pod noge, mi brez skrbi le meči!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|