| Napisal/a isoncek, v ponedeljek, 08. sep. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (3 glasov) |
|
Srečala sem angela, belega z oblaka.
Krila zložil je na tla, zdaj pa nekaj čaka.
Nič ga nisem vprašala, rekel je kar sam:
"Človek, mi lahko poveš, kam naj krila dam?
Nova so in mehka, močna, čisto rajsko perje!
Le v nebesih rabljena, čas jih sploh ne zmelje.
Nič več jih ne rabim tu, mar jih nočeš vzeti?
Glej, saj ne zahtevam nič, jih želiš imeti?"
Bleda vsa, šokirana sem na tla se usedla;
no, morda pred angelom sem grdo se vedla.
Sploh nisem dojemala, kaj se to godi
in zakaj zdaj Gabriel krila nudi mi.
Me gledal je zeleno vso in prestrašeno:
"Pa kaj ti je, deklica, vprašam le lepo...
Saj, če nočeš kril, povej, tukaj jih pustim.
Gor na nebu dolgčas je, tam samo lebdim.
Jaz pa rad sprehajam se, tečem kakor vsak,
ki kdaj na zemljo stopil je, vdihnil sveži zrak!
Včeraj prosil sem boga, naj me dol spusti,
mi je rekel:"To pa ne! Saj vendar angel si!"
Jaz zadosti tega imam, eterik nočem biti,
človek rad bi le postal, želim si še ljubiti!
Tako, navadno, zemeljsko, brez aure in brez kril.
Je dosti preletavanja, rad bi telesen bil."
To rekel je in stran odšel, je meni pustil krila.
Ostalo mi je le pero, ko sem se zbudila.
In zdaj ne vem, kako bi ga lahko uporabila...
Če Gabriel prikaže se, mu ga bom kar vrnila!
No, mogoče je pa res, kaj tako hitim!
Prirežem ga, nabrusim še, pa v črnilo z njim.
In če priteče pesmica iz tegale peresa,
morda spet srečam angela, ki noče v nebesa!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (7) 
|
|
