| Napisal/a isoncek, v ponedeljek, 08. sep. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Sedela sem na klopci, v senci sredi dneva
in gledala peskovnik, ki prazen kar sameva.
S prenosnikom v naročju že skoraj bi zaspala,
ko me nenadna slutnja je v hipu v zrak pognala.
Ne vem, od kod se je tedaj postava vzela,
pred mene se postavila, molčala in strmela.
Možak mi bil je nekam znan, žalosten obraz,
prosojnega pogleda ... Me je kar stresel mraz.
Še preden vdihnila sem in zmogla kaj izreči,
kot, da nestrpen je postal, pogledi pa srepeči:
"Ja, to si ti, ki iščem te! Morda si me spoznala;
pred leti bil sem Gabriel, si se me malo bala.
Od tebe rabim nekaj le, delček mojih kril,
pero, ki sem ga tebi dal, ko sem še angel bil.
Zdaj spet želim si ga nazaj, bi zame to storila?
Morda še veš to, kje je zdaj? Saj nisi pozabila?"
Sem skupaj zbrala vse moči in mu odgovorila,
čeprav najraje stekla bi v gozd in se mu skrila:
"Seveda, tvoje to pero še vedno s sabo nosim.
zakaj ga rabiš, mi povej: ne straši me, te prosim."
Je rekel: "Ti pomagaš mi lahko odpraviti težavo,
če daš pero mi spet nazaj, mi boš rešila glavo.
Domov v Nebesa rad bi šel, na Zemlji ni mi všeč,
doživel več sem, kot želel, o, zdaj pa nočem več.
Izmučili so me ljudje, ljubezni, muke, boji,
kot človek je težko živet', rad šel bi k vojski svoji.
Dovolil mi je gospodar, da vrnem v raj se sveti,
a glej, brez svojih perutnic ne morem več leteti ...
Zato pero bi rad dobil, da si kloniram krila,
ki so, ko sem jih pustil tu, za večno se mi skrila.
Vesel sem, da po dolgih vekih tu sem te dobil,
nakloni mi to upanje, spet rad bi angel bil!"
Brez kakšnega pomisleka pero sem iz torbe vzela,
saj nisem nič rabila ga, bila sem še vesela.
In prav nobene pesmi z njim še nisem napisala,
zato z veseljem, kar takoj nazaj sem mu ga dala.
Pograbil ga je mrzlično in prej, kot sem dojela,
le "hvala" hitro je zavpil in gošča ga je vzela.
Strmela sem za njim in malo čudno je bilo,
sem spraševala se: Je res? Sem sanjala samo?
Oči odprem: Peskovnik siv, v njem pa dva otroka.
Za kanglico se pulita, kriči en, drugi joka.
Njun očka pa na klopci mirno bere časopis ...
Mar res na Gabriela me spominja ta obris?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (6) 
|
|
?), da očetje radi skočimo v svoja nebesa (časopis: šport, finance, playboy,...), medtem pa se morate mamice ukvarjat z otroki 
