| Napisal/a Athene noctua, v ponedeljek, 08. sep. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Edino je sonce, ki tmoto obžarje z jasnino,
o sveti se samo v svojo sredino
in dalj je buhteče, nad svojo površino,
a to dojemlje, kot vrhov vršino,
saj žari jo najbolj sij od vseh,
le žarek brljavi se vsiplje ljudem.
A kaj ti neti te poje, o sonce!
Da samo se obžarješ,
da zemlji luč daješ,
le od kod, ti silni vulkani,
Pritajeno tudi cvrčanje lave,
o sonce, onemu si enako,
ki ga obžarješ,
tak res nekako,
ki rasti mu daješ.
Vedno burka se tvoja jasnina,
vselej preobliki je mesta sestrina,
Pridi sonce!- žaluj,
saj kmalo v kraj,
se poležeš, o sonce,
pripoveduj!
Želim si živeti,
in dolgi bodjo moji ti veki!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
