Napisal/a Athene noctua, v ponedeljek, 08. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Tu pesmica stoji pred tabo,
jo pel nekoč je pevec mlad,
nje misel je zašla v pozabo,
zdaj spet mu polni glavo,
pranine okol' drveči hlad.

Človek tu stoji pred tabo,
misli, čuti, govori,
kaj mu težko njegovo glavo,
le kaj temni?

Sam stoji v svetu,
ko se ga duša ne dotakne,
če po drugemu posvetu,
sam se ne takoj umakne,

Iz ust mu veje hlad,
sveta je skusil že zadosti,
dedaj ga bi uvidel rad,
znanje si odkril v sladkosti.

Pravi, misli, takole govori,
misel moja se razvnema,
kmalu že vsa gori,
od spoznanja, ki zavzema,
čud sveta področja tri,

Človek, misel in narava,
stavi v svoj precep,
da s'odkrije resnica prava,
zavleče se v globok zatrep.

On je tu, sredi sveta,
svet ni le njegov pojav,
sam se v tem okreta,
išče sam si v njem zabav,

saj misel ga navaja,
kaže mu vselej pravo pot,
ko v ta v trenutku se razdvaja,
polna je vseh resnic dobrot!

A sam je edini zmožen,
Človek, razložiti svet,
ga videti, spoznati,
kos ni temu kak poet.

Ker, če mu misel,
ki sam ji da priznanje,
pove, da nekaj zunaj njega,
Je, takole jo povzame:

'Če misel to mi pravi,
Duh moj vzvišeni, postani!
Zares leži ocean snovi,
v meni pak vse to tli',
takole sklenil misel je svojo,
ozrl se nato,
ni nikdar več nazaj!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)