Napisal/a isoncek, v četrtek, 11. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Bela luna, zdaj ne gledaš.
Skrivaš svoj obraz,
ker s tem jutrom si se
zvlekla v zeleni mraz.

Za trenutek se je zdelo,
da kot steklo si,
kot prosojno ogledalo
z drobci temnimi.

V tebi videla sem dušo.
Tisto, ki miži,
ki z oblakom se pokrije,
da je ne boli.

Zdaj zeleni dan kljub mrazu
bledost je prekril.
Pozabila svoj odsev bom,
saj privid je bil.

Moja duša pa ostaja
blaga sled odseva.
Le ponoči je kot luna,
a zdrži do dneva.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)