Napisal/a Athene noctua, v četrtek, 11. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Resnici 

Depresija zavesti
tone v brezdno sveta,
razpoka v prepadu
- to sem jaz.
Kdo razpoki posoja glas,
kedo si ne upa vprašati
- če to sem res jaz?

Pesmica moja me vzdiglje
v obsijani jeseni,
k brezi letim;
ah, letijo le ptice
in žvrgolijo,
jaz pa se simbolov bojim.

Onkraj pojavna vrzel,
tam je privez mojega
čolna,
a čoln plove, plove
prek obzorij,
ne ve, da tone, tone
v dno vseh morij;
nekdo vleče za vrv,
sem to jaz?
Nekdo privzdigne obrv,
jaz nekoč bom umrl.

Kako ljub plašč si mi,
pesem,
ko mi pustiš,
da govorim,
da ti šepetam
kot valovi šepetajo obali
in ti šepetaš meni...

Jaz blodim, blodim,
iščem in hodim,
težak je moj korak
-ljubezni deležen je lahko vsak-
a moja ljubav ne hodi,
ona ne blodi kot jaz,
ona blešči se v draguljih,
ona je ošabna deklica,
kako bi mogel jaz njo ljubiti?
Trepečem pred njo,
previdno nje iščem obraz
-ves čas-
ona po meni hodi,
a njo nekoč ljubiti,
na to upam - jaz.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)