Napisal/a Athene noctua, v četrtek, 11. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Vržen sem v sobo
brez oken, brez lin, brez vrat,
le eden je izhod iz nje,
da prišel bi ven, se moram v nebo dvigvat.
Nato nasmehnil se bom stenam,
pozdravil jih lepo,
kedar slovo vzemam,
še potem jih v sebi nosil bom.

Zdaj, joj, se štiri stene vse,
premikajo vse bližje,
kakor bi hotele me
vzeti v svoje naročje,
naročje pozabljenja,
pričetka noči,
noči večnega snenja,
me bela stena že mrazi.
Zatorej čist in veder, živ
naj potok priteče,
v njem se bom umil,
vanj se mi up zateče,
a kakšna je to voda?
Kakšne barve teče,
mar da živo rdeče,
ki pogubi me,
mar s steklom prozorne leče,
predoči mi duh,
oj voda, voda, le kam teče?
A ne zanikujem jaz samega sebe,
le vprašujem vas, misli
v navidezni plašč mi odete,
kadarkoli zaveslati skušam,
močan se tok mi upre
in jaz se z njim izkušam.
Ne vem več, je li veslo, ki se z njim upiram
ali reka, ki z njo veslo v nasprotni smeri spiram,
sem tok, al ladja, ki se z njo poigrava,
le človek sem,
le misel sem,
ki ne ve,
al ladja bo, al val postala,
jaz reka sem, ki v slapovih dere,
jaz čolnič sem, ki po mirnem morju
pluje,
šteje nad sabo zvezde stotere.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)