Napisal/a clare, v četrtek, 11. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Med štirimi zidovi sedim.
Kakor mala deklica ihtim.
Se oziram po sobi,
svetlobo lovim,
ni videti rešitve
zaman še živim.
Črnina počasi ubija me,
zadnji žarek svetlobe izgublja se,
nekje, nekdo šepeta moje ime
in mi govori, da moj čas napočil je.

v glavi glasovi izdajajo me,
razum počasi zapušča me,
megla na oči padla je,
me premamila z lastno krvjo
in me rešila pred strašno nočjo.

V temnem kotu čakam te,
čakam da vzameš me.
upam, da nikoli več ne vrnem se.
Še zadnja kaplja krvi padla je,
moje oči zaprle so se,
trpljenja končno konec je.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)