| Napisal/a spotless, v petek, 12. sep. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Še vedno si najlepši navdih,
rima in stih… nisi več
ujet angel, ne metulj,
ki ga ne morem ujeti…
Zdaj si sonce, ki vedno
sveti nekje drugje!
Ostajaš sam znotraj sebe,
ujet v svojih zankah
in ljudje so le sence tvoje duše,
ki se dotikajo notranjosti,
a ti ne čutiš mehkobe…
Nepovabljena vstopam v tvoj vsak dan
in zdi se da ne obstajam,
ko odvzet mi je tvoj pogled,
ko utihne tvoj glas in obrneš
svoj obraz…
Sem vse, kar vedno bom – enaka tebi,
v pogled zavita žalost, v smehu
skrite solze brez tolažbe in upanja
v ljubezen, proč a vseeno
najbližje tebi!
Ne čakam na nič novega,
le še tisto znano naj bo dano,
ko rojeva se vsak dan!
Naj se žalost razdivja
in srce naj spet poleti…
čeprav ljubiti zna le tebe,
naj ti da svobodo!
Spominjala se bom sonca,
ki je jokalo v temi,
snežink, ki so padale poleti
in metulja čarobnega prahu –
- globine zamolčane ljubezni…
Spominjala se bom tebe – tudi,
ko bom verjela, da sem te pozabila!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
