| Napisal/a spotless, v petek, 12. sep. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Prazne obljube sonca, njih boleč odmev,
ko dež deli poljube zemlji, ki čaka
na življenje, da se rodi…
Še vidim sence želja, speče na pustih tleh,
ki nikoli ne obrodijo radosti izpolnitev…
Hladni pogledi žarkov kot ostrina
pretrgajo oblake, kot strah posivijo modrino,
dokler ne utonejo v večer manjkajočih postaj…
Pomlad se stara v mladosti tvojih oči
in jesen pomlaja v starosti moje duše,
čas se ne ustavlja…
Izbrani glasovi, podarjeni odzivi
in odrinjen nasmeh, poslan mavrici
v pozdrav, ko joče v slovo…
V samoti množice obrazov
morda prepoznaš mojega!?
Ali le pluješ po morjih življenja
mimo mojega otoka?!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
