Napisal/a Puščavnik, v sobota, 13. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Tam nekje si, vedno blizu in nikdar te moje roke ne dosežejo.
A to ne pomeni, da te ni, kajti ti jemlješ.
najprej mene, nato njo in še drugo njo in potem še nekega njega.

Včasih jih pokažeš, vse vzete, kot nežne obrise jih naslikaš na steno.
in potem se igrava.
Pokaži mi najljubšega da ti ga vrnem, je tvoj glas.
Ostale bom izbrisala, je tvoja grožnja.

Ne daš se preslepiti, ti.
Ne morem izločiti, jaz.
Tako greva v neskončnost.
Jaz, ki komajda ne padem,
in ti, ki si to kar si, moja lastna Odsotnost.

Vdihneš z mano in preklinjaš s tako strastjo,
da enaka grenkoba spolzi iz mojih ust v svet resničnih.
Zahtevaš svoje in se ne bojiš, moja Odsotnost.

Če odidem, odideš tudi ti?
In bova zopet skupaj, negovala prazen prostor med nama.
Moja Odsotnost in Resnica.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (1)

Objavil/a Athene noctua, v 13-09-2008 13:02, 1. ... Enkratna pesem.  Sam si jo tolmačim kot pesem o iskanju točke od koder lahko izhajamo, 'samega sebe'.  V njej dalje vidim tudi lep primer kvalitativnega preseganja, namreč, kako pesem s svojo motiviko, s svojm slikovnim jezikom lahko začne iz katerekoli točke opisovati in iskati.  Občudujem tudi, kako je pesem spričo take tematike urejena, zdi se mi, da niti za hip ne izgubi svojega toka.  Obenem pa iz nje veje še taka brezčasnost in umerjenost,  da se zdi kot da govori iz časa izpred treh tisočletij, kot da govori oddavno!