Napisal/a Puščavnik, v torek, 16. sep. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Povej mi, ti, ki si,
Kako naj se neham opotekati prek tvojih besed.

Jezera so tako brezpredmetno modra,
Da izgovorjeno ali zapisano njihovo barvo
Razbije na kapljice brez barve.
Vse, ki so kot ti postanejo kapljice brez barve.
Le ti ohranjaš mavrico.

Živiš jo na tako pretkan način,
Da je prvi sončni žarki, ki sledijo nevihti ne morejo izbrisat.
Ostajaš na nebu a se vseeno skrivaš v kleteh.
Kje si torej?

Medtem ko trdiš, da besede niso pomembne,
Jih izgovarjaš s tako silovito natančnostjo
Da pomislim, da si Bog besed.
Vsebina vsega in pomen ničesar.

Kje naj te iščem?
Na nebu? V knjižnicah, mogoče v slovarjih?
Ali na ulicah vročega večnega mesta?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)