| Napisal/a Athene noctua, v četrtek, 18. sep. 08 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Dež lije,
prav po tiho kap škrblja,
od sivega neba.
Mila pesmica
razliva se po sobi,
otožni klavir igra,
udarja po sivih tonih
ubeglega duha.
Čas ne prinese rešitve,
pesem zameglila je oko,
zagrenila pesem je usta,
pesem oglušila je uho
in ko bo konec zadnje melodije,
še naprej bo po durih sivine zvonilo
tolkalo z igrivo roko.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
