Pesniški portal - poezija online | Objavljanje pesmi

Objavil/a Leo Modrin, v 22-09-2008 04:36,

1. Sanje o svetem gralu

Oris zgodbe za odrasle in mladostnike: SANJE O SVETEM GRALU

Igrico o Medi Bru-ju in Ljubezni sem napisal leta 1983 in jo v stilu »one man band« zaigral in posnel na kasetofon, ter kaseto podaril Sončici. Vse pesmi iz te igrice sem zapel ob spremljavi kitare. Kaseto sem dal kasneje presneti v obliko CD-ja in slednji sedaj »počiva« nekje v ogromnem skladišču CD-jev znanega slovenskega umetnika in čaka, da ga nekdo najde; on je že enkrat poskušal pa mu ni uspelo. Morda je sedaj čas, da zopet odkrijemo »Sveti Gral« ?

Mnogo let kasneje sem omenjeno igrico umestil v kontekst zgodbe »Sanje o Svetem Gralu« - to je opis sanj, ki jih je imel očka Peter, ko je zaradi srčnega infarkta ležal na Intenzivnem oddelku bolnišnice. Tako v bolniški sobi začne Peter prvič v življenju razmišljati kako je »vozil« svoje življenje in kje ga je morda »zavozil« in s tem prizadel še svoje najbližje.

Več let pred tem, ko ga je brezkompromisno »ustavil« srčni infarkt, je bil Peter prezaposlen in v nenehnem stresu, ob tem pa je izgubil stik s svojo družino. S svojo ženo Ano sta se vedno manj pogovarjala, kadar pa sta se že morala so bili velikokrat tudi prepiri. Poleg tega je Ano že vrsto let mučila sklepna revma, ki se je poslabševala. Zaradi zdravil proti revmi se je pojavila tudi sladkorna bolezen.

Razočarana Ana se ni znala postaviti v vlogo svoje hčere Metke, ki je že krepko zakoračila v adolescenco in tudi že začenjala navezovati stike s slabo družbo v kateri se je kadila »trava«.

Osemletni sin Janko je zaradi svoje slabe koncetracije in nemira med poukom imel že težave v šoli. Janko je zelo pogrešal družbo svojega očeta Petra.

Vodilna tema zgodbe je večni problem »očetje kje ste?«. Ni važno ali je oče zares šel od doma, problem je v tem, da je preveč odsoten z mislimi. Izgubil se je v svojih idejah, željah, karieri – nevede kdaj, se je vsedel na avtobus, ki pelje v » Mesto sanj in iluzije ».

Vendar, še vedno ima s seboj (beri: v sebi) kelih »Sveti Gral«, ki pa se je spremenil v lonček za med. Namesto z Nektarjem Ljubezni, se lonček polni z navadnim medom, ki lahko pomeni inspiracija za poslovni uspeh, priznanje družbe, in podobno. Iluzija je v tem, da postane »med« edini vir sladkosti za očeta (ali pa za ambiciozno mamo). K sreči medu enkrat zmanjka in začne se iskanje.

Tudi otroci iščejo in pogrešajo, a za razliko od odraslih, vedno čutijo kaj je bistvena stvar, ki se ne vidi s temi očmi. Čutijo jo, a jo ne znajo opisati, zato je prevečkrat nedostopna vzvišenemu starševskemu razumu. Premnogokrat jih sla po neizpolnjeni starševski ljubezni dobesedno fizično požene od doma in se zgubljajo v goščavi »modernih užitkov«: prikrite čarovnice v obliki dilerjev ponujajo strup v sladki čokoladi ubogima Janku in Metki.

Nihče ne bo nikoli zmogel opisati brezmejne globine Ljubezni, samo občutimo jo lahko; tudi Medi Bru jo je in se začel spreminjati nazaj v to kar je nekoč že bil: v ljubečega očeta. To je vizija moje zgodbe.

Veliko poti vodi do istega cilja. Ni potrebno pustiti obetavne službe, samo svoj čas je potrebno pravično porazdeliti v celem tednu – naj ga ostane nekaj za partnerja(-ko) in nekaj za otroke! In tedaj smo z njimi, s srcem in z mislimi, samo za njih. Nič hudega, če tolikokrat pozabimo na to, važno je, da se vedno znova spomnimo in se zopet vrnemo na »obalo kjer so otroci«.

To mojo zgodbo o Petru in njegovi družini je pred leti začela naprej razpredati simpatična pesnica iz gorenjskega konca, a ne vem ali jo je dokončala. Njenega imena ne bom omenil kot tudi ona ne bo mojega.

Objavil/a Leo Modrin, v 27-09-2008 16:42,

3. Sanje o svetem gralu

Hvala Aby za lep komentar. Po pesmih v tej zgodbi se lahko vidi, da nisem danes kaj bolj daleč v poeziji kot pred 25 leti. Saj potem nisem več prakticiral pisanje pesmi. Ko napišem 25 mi takoj gredo asociacije na kombinacijo 25-52 let. Zanimivo je to, da sem Sončico spoznal prav v letu, ko so se rodile moje Muze iz notranjega venca.

Pišeš, da kar slišiš melodije pesmi iz te zgodbe. Ja, nek malo manj znani slovenski pevec mi je bil tedaj rekel, da se te moje pesmice kar lepo slišijo. Da imam še kar posluha in uglašeno kitaro vendar je žal moje petje in igranje na kitaro amelodično, kar pomeni na primer, da ton C pri meni ni ton C ampak nekje malo nižje ali višje. Si mi pa dala idejo, da bi morda nekega dne dal te pesmi aranžirati in zapeti glasbenim strokovnjakom in ni izključeno, da se ne bodo v prihodnosti pojavile na You Tube ali kje drugje.

Naj ob tem povem še resnično in zabavno prigodo. Nauk te prigode je ta, da ni nujno, da najbolj uspe v umetnosti ravno tisti, ki je najbolj sposoben. Omenjeni pevec je namreč zamenjal nekega drugega pevca, ki ni zmogel zapeti pesem dovolj visoko. Bil sem osebno prisoten, ko se je to zgodilo v nekem »kevdru« v središču Ljubljane kjer je imel takrat zelo znani bend svoj prostor za vaje. Vse stene so bile ful polepljene z jajčno embalažo in za »spodujanje inspiracije« je na njej viselo polno slik nagih žensk iz koledarjev.
Ne bom izdal ime te pesmi, ker bi bilo potem takoj znano kateri bend je igral na nekem tekmovanju in kateri pevec je neslavno izpadel iz igre kot »knof od gat«. Največji štos pa je, da je dandanes ta pevec, ki takrat ni znal dobro peti, eden izmed najbolj popularnih pevcev, skratka – v špici.

Spoštovani