Napisal/a Sweet sensation, v sobota, 20. sep. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Osamljena v prenatrpanem svetu
hiti po neskončni poti.
Premočena od solz in potu
drvi tegobam naproti.
Trnje ji ovira pohod,
stezo le bežna luč osvetljuje,
odbaja jo gozd pol strahot,
cilj, zavit v meglo, se oddaljuje.
V trdni temi oči iščejo sence,
srce od nervoze divje bije,
čarovnice polagajo ob cesti vence,
še kdo krvavi pot z njo vije?
Netopir se zasveti v bežnem mesečnem soju,
spotika se ob kamenje,
upira se neizbežnem boju,
pobožno čaka na svetlo znamenje.
Sova skovika v daljavi,
čuk ji nazaj odgovarja,
se ne more upreti skušnjavi,
vonja, iz močvirja zaudarja.
Občutek tesnobe se še poveča,
nihče pomagati ne more,
čuti, da se bliža nesreča,
če hitro ne bo zore.
Iz ustnic ji lahko prebereš molitev,
brezglasno prošnjo svetlih dni,
ko usoda ni ostra kot britev
in se v večeru mirno zaspi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|