Napisal/a tomm, v ponedeljek, 22. sep. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(2 glasov) |
|
Letni časi hitijo skozi mene
bistrijo dušo mi in moj razum
od rojstva z njimi sem v povezavi
a zdaj poslavlja se telo in moj pogum.
Čujem žalostni šelest vejevja
barva listja v zlatu se krasi,
a jaz ležim in vidim le praznino,
vpijam dan, najkrajši vseh noči.
Narava vsa prehaja k počitku
telo razume te jesenske dni
iz srca žalost me vsegá preplavi
solza se v pori lica ugnezdi.
Edino duša tiho mi šepeče
tudi ti živel si kot drevo
močan v sebi plodove si podarjal,
a zdaj je čas za zbogom in slovo.
V sobi se je zaustavil zadnji žarek
se ujela moja duša je na njem
pustila je telesu vso preteklost
odšla z njim je soncu v objem.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|