Peš in veselega srca koračim po domovinski cesti, zdrav, svoboden, s svetom pred sabo, dolga peščena pot me vodi, kamor le hočem.
Stopim na cesto Dunajsko od nekdaj umazano in trohneno, kjer so ljudje tako sovražili drevesa, da so izpulili tudi zadnjega med njimi. Tako si želim, da se zgodi: stopam po travniku zelenem v cvetju, vonj njegov mi omamno radost ponuja in svetlobo, tako lepo in čisto; rahel ohlajen vetrič mi vsiljuje megleno hladnost. Pogledam naokrog po umazanih, kičastih, v neon zavite hiše, ki se bahavo, kričeče, vsiljeno dvigujejo v nebo, tja kjer ni mesta za njih. S pogledom mojim izginjajo, se pogrezajo nekam v Nič, da dajejo prostor travnim bilkam in drevesom, ki se urno dvigujejo proti nebu, dohitevajoč zaspane oblake. Izginjajo ljudje, zaljubljeni sami vase, ki bi še sebe prodali, da bi si ustvarili zavist tujo in trpeči v lastni svoji. Namesto njih se prikaže tisoč popolnih mož in tisoč lepih ženskih postav, ki rastejo na prostem in spijo z zemljo. Izginila sta ščeneta načičkane gospe, vsa neumna in nališpana, katerima cilj je nažirati se mesa trupel in srati govno… Nasmeh na obrazu izvabijo nasproti mi prihajajoče številne živali, naravne v divji igri oglašajo čas »saj bo bolje«, čas, ki prihaja. Izginil je most, nekega Plečnika, Zidarja, kateri je z betonom zalil bregove lepotice. Zdaj spet raste grmovje, koprive po bregu, pod njimi pa črvi živahni imajo zabavo ob mrhovini, ki razkrečena plačuje svoj dolg Naravi. Stopim v cerkev Frančiškansko, kjer stanuje ljubosumni Bog, se pači, ko se ogleduje in si sam sebi je všeč… ozrem se proti oltarju, preštejem zlato, uprem oči v strop sitih fresk, umaknem, razbijem, primem kelih, ki v dimu izgine, odprem obod in pogledam v nebo; tja grem, tako visoko sem. Proti zvezdam me pelje pot, tu se bom našel, storil sem čudež in zadovoljen sem s sabo, kajti večji sem od Kristusa. Komentiraj pesem na forumu. (5 komentarjev) |