Ti, ki lepa si kot jutranje zarje žar, te sanjam v objemu dišeče postelje, kjer telesa bi se nama ljubila drgetaje; če bi le kdaj smel uzreti tvoj čar.
Prsti polni nemira, kot na tihe orgle, bi igrali melodijo nežnih dotikov na tipke iz svile razstavljenih udov; če me poprej ne ubije hrepenenje. Ko ležeča v divjini na naravnih tleh obsijanih z žarki lune, bi igranje dovolilo strasti telesno plimovanje, če le dovoliš mi okušati svoj greh. V samotni pustinji bi na robu sveta umiral s poljubi z ustnic k jeziku kotaleči z nama po vročem pesku, ki lepil bi se na najina razgreta telesa. Ob tebi med šumenjem valov ležeča vznak ohlajena in gola – ti lepa kot veter snega, bi strasten bradavico roza sesal v žejna usta, če le, ljubica, tebe ne bi bilo strah. V gorah skupaj premagovala bi mraz z ognjenimi zublji kamina stisnjena tipaje, ko z dlanjo bi po svilnatem trebuhu božaje iskal popek kot čuten anomalije plaz. V pijanem čolnu, daleč od tujih oči, bi se sklonjen zakopal v poljub, obdan med tvojimi stegni, kot rože cvet krasan, če le videti ga smem ob soju luči. Ko bila bi kdaj na polju v sladki detelji, bi ti ud svoj drgnil ob ustnici brezna in izvabljal smeh, kot bi tekočina srebrna hitela v pozdrav k tvoji češplji. Ljubiti se s tabo je, kot bi jadral na razumnem vetru, kjer bi s krikom ekstaze lahko utišal preglasen trušč zemlje, če boš kdaj, ljubica, pripravljena. Komentiraj pesem na forumu. (7 komentarjev) |