Napisal/a Ilidian, v sreda, 01. okt. 08 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ko čas se bo iztekel, tam bom stal,
v nebo zazrt, med množico ljudi;
do nekaterih čutim več, do drugih nič,
a vsi kot eden bomo gledali tja gor,
v pošat, rdeč, teman planet,
zavit v sence in zlovešči žar,
zakril bo zvezde in stopil oblake,
in prinesel bo srebren meč,
prepletajočo se kovinjsko gmoto;
še bolj grozeče kot njen gospodar,
nad nami bo visela,
in s težavo le opazno bo drsela,
in mi z njo v naš propad.
Sevala od vseh bo smrt,
da se bo zrak zgostil v temo,
in od čustev se bo tresla zemlja
in z njo mi.
Upanje bo le še bled spomin,
in v dušah nam ostala bo le vez,
med nami vsemi ki živeli tu smo,
na tem modrem drobcu peska,
v puščavi vročih zvezd
in noči mrzlega vesolja;
Le takrat človeštvo vse bo eno,
z zemljo z vsem kar je bilo
in z drgim drug;
le en trenutek pred udarcem,
nas prevzel bo sladkogrenki val,
obžalovali bomo nestorjeno,
želeli reči vse neizrečeno,
a z nami bo odšlo tja v nič
in v vse.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|