Napisal/a Athene noctua, v četrtek, 02. okt. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Iz svoje zelene dežele
sem odpravil se na sever,
v deželo kjer ni hriba,
kjer sama je suha in hladna ravnina
- Nizozemsko.
In izprane sence življenj so tavale pred mano
in izprana senca sem postal sam kmalo,
utihnil mi je lastni zvok,
razparal je ušesa dežele mi neslišni
glas
in uhajal mi je iz rok trenutek
in ustavil se je v meni čas,
a ko po kanalu,
mimo od vetra gonečega mlina
je barka mi zaplula,
da znajdel sem se v mestu,
ki sama ga je urejena milina,
tam pomiril se je duh,
tam odzravil mi je sluh
in slišal zopet sem tišino,
ko plul sem po kanalih mimo,
je slednjič dom na tujem
duša mi našla,
če lahko vse podobe le nasnujem,,
je ena za drugo umetnina mimo mene šla,
šele v sredi velikih duhov,
sem se počutil kot doma,
vendar ves tako miren
in tako nov.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|