Napisal/a Athene noctua, v četrtek, 02. okt. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

V samoti tihih sten,
iz toplega svetlega lesa,
mi mirno odžiga duše stenj
in se srce prav nič pri sebi ne kesa,
lepota lesa,
sam sem s svojimi mislimi
zloženimi kot deske svetlih sten
in končno da življenje
je priteklo v moj mlin,
da sam objedam skorjo
a zunaj tožeče oglaša se kalin.
Kako nestalna je življenja reke pot,
ko nas vabi dalj in dalj v ginot.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)