Napisal/a pesnica, v torek, 07. okt. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Zopet sedim tu, z njim a brez tebe...
Vem da moj nikoli ne boš,a v mojem srcu za vedno z menoj boš.
Njega milo v mislih prosim naj oprosti mi ta čustva do tebe,
ki jih po njegovem ni, za ta čustva ne ve nihče, niti ti.
Nihče ne ve zakaj ponoči tako hitro zaspim, razlog je ta da
se v sanjah ob tebi zbudim, takrat šele zaživim,
tam me objameš, me poljubiš, mi šepetaš, da ljubiš me močno.
A potem se v resničnost brez tebe zbudim...

Vem, da v resničnosti prostora za naju ni,
da ni kraj, kjer bi bila le jaz in ti,
za naju na tem svetu prostora ni,
So samo sanje, v katerih resnice ni.
Tebe pa v srcu tiho prosim, da pogledaš me,
da mogoče kaj začutiš do mene, če pa ne
pa po tebi ostane mi le hrepenenje, ki ga srce skrilo bo in nikomur izdalo ne bo.
Počasi mi srce trohni, ker vem, da mene v tvojem srcu ne bo in me ni...
To je resnica, ki se mi kruta zdi,
a ljubezni, ki je ni bilo je tudi ni in je nikoli ne bo...
To spoznanje nosim v duši, čeprav  me boli
a v življenju vsak po nečem hrepeni...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)