Napisal/a kiara, v petek, 17. okt. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Ko mi stopinje postanejo pretežke,
se ustavim.
Gledam te. Gledam.
Skozi meglo,
ki mi prekriva pogled,
vidim vprašanja in dvome.
Prikrade se mi zvok tipke klavirja,
ki je izgubila svoj dih.
Zaprem oči.
Konjugacija ostanka trenutkov brez prilike.
Otrpnem.
Ko zapornice popustijo,
se vsuje plaz kristalov brez usode.
Stojim tam, sama v sebi.
Misel postane plašč,
ki skriva barve turkiza z ostrino izreka kaosa.
Dolg vzdih.
Inkapsuliran čas in prostor tam nekje med dotiki dveh rok.
Moja bit je resnica in pot.
Vrnem se v večno ekstazo svojega uma.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|