Napisal/a isoncek, v sobota, 18. okt. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
V brezbrižju vsakdana, v lebdečo preteklost
na platnu se barva preliva.
Stkano bilo je na statvah prastarih,
ko mehkost bila je še živa.
V okvirju prežrtem od svedrčkov časa
še vpeta je njuna podoba,
zabrisana v tone vseh barvnih odtenkov,
obris star beži preko roba ...
Ne da se pogledov in kretenj ujeti,
zakriva jih plesen zelena,
razpenjena prek vseh potez razslojenih,
z vzorcem prhlin prepredena.
Objem, ki je večen, njegova moč mehka,
ki gre nad zaznave poguma,
v večnosti zlit, spojen v neskončnost,
je artefakt duše, ne uma.
Njega, ki platno je staro poslikal,
ne pomni sveta zgodovina.
Za vedno objeta ljubimca na sliki
vsrkavata večnost spomina.
Ko zadnjo nit platna bo ura prežrla,
objem bo v nič z njima odplaval.
Še zadnja mehkoba bo s časom umrla;
spomin bo v brezčasje odtaval.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|