Napisal/a nevermind, v sreda, 22. okt. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(2 glasov) |
|
Veter zavija skozi meglene vogale, Kot temno morje, ki zaganja se v skale, Krošnje dreves godrnjajo zvoke, Šumijo in tihe spuščajo stoke... Vse je napeto, tiho temačno, Niti žarki ne prebijejo skozi nebo se oblačno... Kot da vse mesto,udano v usodo, Brez smisla le spi...
Veter počasi odstira oblake,
Kot meč ki v boju seka vojake,
Dež mirno izpira mračnost mesta,
Prahu in sivine oprana je cesta.
Čez nebo zavita nariše se pot,
Kot most iz barv bi pripet bil na svod.
Skozi luknjo v oblakih sonce dotakne se hiše,
Na prej sivo steno zdaj nova se senca nariše...
Veter piha zdaj tiše in tiše.
le še sunek počasen se v krošnje podpiše.
Cesta se zdi kot da vodi v nebo.
Nekje na obzorju stakne se z mavrico.
Oblaki umaknejo široko postavo,
Sonce za hribi spremeni se v lavo.
Počasi razleze se čez nebo,
Pogoltne oblake,ukrade mavrico,
Vse skupaj izgleda kot mirna predaja,
Sonce zaide in luna vzhaja,
Tema počasi mesto prekrije,
Kot mustang ki dirja preko prerije,
Vse čisto mirno in oprano ostane,
Do drugega jutra ko spet sonce vstane...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4)
|
|