Napisal/a Athene noctua, v sobota, 25. okt. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Zasnežene gličave dišijo,
še po suhi jeseni,
dimi begotni minijo od ostrešij
v hladno jutro.
Delamo železnico in se znojimo, naš pot, solze naših teles, železno cesto gradijo,
vodijo misli čez in čez, do ledenikov,
kjer se izgubijo.

Stojepisec je pozabil dodati vprašaj,
po telegrafski žici, besede in misli letijo
v hladni zimski raj,
skorja odgriznjenega kruha in vroča bela kava,
razkošje sredi sveta,
odgriznjenih zakovij,
ki skupaj železo drže,
ko kujemo jih v cesto
zakovi nas sskupaj drže,
še zvečeri, ko se vrnemo v mesto,
v baru zaigramo
kar smo zlata nastrgali,
ali se veselimo, ker zdaj ob luči je čas,
zjutraj zopet na delo mudimo,
v tej pustinji sredi smrek,
naši zakovi nas skupaj držijo,
misli kot strele s pod čela letijo,
po železnih, po žičnih poteh.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)