V roko besedo sem ujela - frnikolo - polno centrifugalne moči. Kotali se, vrti. Resno opazuje moje oči, brez prestanka. Frnikola moja pisana znanka.
Mi iz dlani bo niti misli odvila, notranjosti tančice razkrila. Že trka. Še udarec - tri. Ugasnite luči. Naslanajči v dvorani potihnejo vsi. Le eden še škripa, tam v zadnji vrsti nekdo se premika. »Gospod oprostite, ali lahko se sprostite, predstava se bo začela, tu ne prenašamo nereda.«
Obrnile so se vse oči, še oko šepetalke se je skozi lino zalesketalo, kdo mislil bi, da je človek tako zijalo. Gospodu nerodno je postalo. Hotel je nekaj reči, pa moral je ven steči, saj stiskala ga je v grlu tista reč, ki ni in ni mogoče je izreč.
»Tako, zdaj pa lahko začnemo, zavese znova odpremo, in če še koga kaj tišči, naj pojde zdaj, naj pohiti, saj kdor pri miru ne zna sedeti, tudi mojih besed ne bo znal dojeti«
So vstali vsi, so ven odšli. Ostali sva le jaz in ona, ne, ne šepetalka - temveč beseda moja - frnikula vrtavka.
Pogledam jo in zamižim, v drugo dlan jo preložim, pa tiho ona govori :
»Od vsega najbolj boli človeka, ki sam za sabo cel dan teka, da mu spet nekdo govori reči prežvečene notranjosti.«
Tako je rekla In me v jezik spekla. A še dodala : ... »Gospod dušeč je raje odšel, ker videl te je, razumel. Želel ni slišati besede, ki iz tebe bi kipele, ki v njih le ogenj, kri duši, ki nočejo iz lastnih si pasti.
Želel bi slišati stvari, ko sonce znova zacveti, ko luna s pajčolanom pleše, ko veter gorske reke češe, hotel je slišati šumenje, besed igrivo hrepenenje, pojoče niti grla cvet. Hotel gospod bi lepši svet.«
In grem. Domov. In se spočijem. En čajček v miru še popijem. Potem pa hajd na vrt na plano, da bo še moje srce zaigralo, da ujamem tudi te besede, prelepe travniške poglede, ki v njih sta vonj in duh srca, kjer sreča in ljubezen sta doma.
Besed cvetočih tam ujamem. Svobode duha se navzamem. Vse drage, ljube vas objamem. V življenje lepo jaz verjamem.
Tako en dan. Dva ali pa tri. Čez nekaj dni pa, Huda ura ! Beseda moja mulo kuha. Iz nje mi ni več gnesti kruha. Neznanki sva postali. Sprašujem se : Bova še kdaj se igrali?
Razmišljam in si odgovorim : Lepo je biti srečen. Lepo je biti v pomlad oblečen. Lepo je prepevati stvari, ki srce si jih zaželi. In ko pogled sijoč brsti– vsak dan še lepši se krasi.
A ko tako po sončni strani plujem, brez notranjih besed ne zmorem. Pa naj bo všeč to drugim ali ne, beseda tudi težka v meni žge.
Lahko sem danes v besedi nežna ptica. Spet jutri hudo krvoločna zver, pa angel - demon, kaj še vse, v meni vedno nekaj vre!
Saj vem, da lepše vam zveni, ko lepa pesmica žgoli. A tudi ko se mi zgodi, da hude govorim stvari, nikoli srca ne skrbi, le duša trpko zaskeli.
No ja , posluša naj - ta, ki želi. Sicer pa beli list - mirno prenaša, kar lepo je - in kar grdo se obnaša.
Potem so meseci minili, če povem vam, ne boste mi verjeli. Tisti gospod, ki je ušel, v gledališče znova je prišel. In ko zagledala sva se v oči, sva se stopila v enih sanj bodoče dni, ki vodijo brez travnikov, cvetlic, v kraje večno vročih lic.
Od takrat midva sva neločljiva. Ljubezni iz rok nikakor ne spustiva. In ko zvečer posluša moje besedi, mi govori : Frnikola si moja ti. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |