Napisal/a abigail, v nedelja, 02. nov. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Opel Corsa, dober stroj!
Na kredit, a vendar moj;
v njej se vozim kot princesa
na temnem konju v nebesa.
Ne glede na padavine,
na razdaljo ali čas
lovim življenje, da ne mine,
preden uvene mi obraz.
Sem emancipirano dekle,
a ne vem, v kateri fazi,
saj v meni stalno nekaj vre,
ko srečujem se s porazi.
Ko med strahom in pogumom
dosledno kot je prav ravnam,
se med čustvi in razumom
vedno vse preveč razdam;
malo žena, malo mama,
malo tvoja ljubica,
v službi »nuna« zadržana,
v družbi ta in ta gospa.
Od neštetih zgodb prežeta
in ujeta v stalno tveganje
moja scefrana identiteta
je obsojena na beganje.
Kdo sem sploh v resnici,
še sama več ne vem;
kot celuloidna lutka na polici
iz trgovine prazno zrem.
V svoji Corsi sem prevzeta
od svobode kakor ptica,
kakor iz revije vzeta
slavna divja lepotica.
Iz službe k tebi in domov -
odlomki ločenih trenutkov;
sem tujka zmedenih svetov
in prepovedanih občutkov.
In ko v razkrižju vseh poti
se znajdem v hudi gneči,
sledim metulju, ki želi,
da izognem se nesreči.
Še vedno radio igra,
ko zbežim iz svoje kože,
in dotika pesem se neba:
»...vedno mi prinesi rože!«
S polno cvetja med grobovi
ste se od mene poslovili,
ko so oznanjali zvonovi,
da ste me zelo ljubili.
Za škandal skrbita
od ljubimcev dveh
dva šopka čudovita,
ki razkrivata moj greh.
Župnik graja grešno dušo,
ki preveč je varala -
naj očisti se pod rušo,
da lahko bo k Bogu šla!
Hudi zmedi v življenju
je sledilo tragično slovo,
a po mojem skromnem mnenju
zdaj naprej bo lažje šlo;
Opel Corse več ne rabim,
saj imam zdaj krila,
še potrebe več ne čutim,
da koga bi ljubila.
Izpolnjena in srečna
župniku spregledam zlobo
in ker sem duša večna,
z metulji poletim v svetlobo...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (7)
|
|