Napisal/a burtonium, v sobota, 15. nov. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

(NAMESTO LJUBEZNI POEZIJA)

Nisem ti pisal zato, ker bolan bi bil,
Pisal sem zato, ker bil sem debil,
ker vedeti ti nikdar nisem dal,
kako sem te ljubil in da sem se bal,
da ti tega povedati nisem znal.

pesmi, ki jih gledas in v roki drzis,
so tisto kar le zaljubljeni lahko dozivi,
posvecene so tebi, da zabavajo te,
in ce kdaj pozabis kako posebna si,
govorijo o tem kako cudovito bitje si ti.

z moje strani je to cisto vse,
zelim ti, da uzivas v zivljenju se,
da se ti vse najlepse zgodi,
da nikoli in nikdar ne obticis v temi,
naj spremlja te sreca povsod in vse dni.

______________________________________

A ves, da ti si ta,
ki me z neznostjo zrahlja,
me od specih predrami
in z ljubeznijo nahrani.

Misli moje, ti si polovila,
bozanskega veliko v njih si vlila.
Upanje v cloveku prebudila,
Na pravo pot ga napotila.

A prav zmeraj, srce ve, kje si,
zmeraj te globoko v dusi cuti,
Nezna si kot prava svila,
A ves da ti si moja vila?

Dan ne izgine kar tako,
kadar ujamem tvoj pogled v oko,
Oci, kjer cel se vidi svet,
do nezavesti lahko bi gledal spet.

Eh, ustnice te slastne, socne,
joj zelje te so prav premocne,
prava strast se v njih preliva,
res poljubljajo kot prava vila.

Jasen kakor beli dan, je tvoj obraz,
Ljubec in strasten, brez praznih fraz.
In glas, ki se mrtvega zbudi
ter ga z zivljenjem napoji.

A ne dovoli da se pride dan,
Da spet kdo metal tvojo bi ljubezen stran,
Velika zelja, zalostno, mimo mene gre,
A zate "Srce", naredil bi prav vse.

JE NAJVECJE

Srce moje bo ljubilo in ljubilo,
ce kancek upanja bi se dobilo,
ce srce tvoje to se zmore,
naj pri prici popustijo mu zavore.

Razbija naj srce in se veseli,
ko s carom se ljubezni opoji.
ne posiljaj ga nikamor stran,
naj ljubezen najde si kar sam.

Carica ljubezni bos postala,
ko srcu bos priloznost dala,
takrat se vse pri prici spremeni,
svet v srcu zadoni.

Enkart videla bos, bo ze tako,
da ves trud in ljubzen poplacana bo.
Rad jaz bil bi decko ta,
ki kljuc srca tvojega ima.

___________________________________

Spomin, ki nikdar ne izgine,
spomin, ki nikdar ne umre,
posvecen je njej. iz glave ven ne gre.
v spomin se prostor naj in cas zazre,
luknja naj ostane le tam kjer njeno je ime.

Ime, ki nosim v srcu, kot otroka mati v trebuhu,
Ime imen,ki izgovoriti ga ne smem,
se pomisliti nanj ne smem,
ker postanem rahlo izgubljen.

Vecnost isklesala v srcu mi je rano,
brazdo, kakor tvoj pogled globoko,
in siroko kakor tvoj nasmeh,
da bi lahko te cutil vecno,
in kesal se za svoj greh.

Vsak dih, utrip, oddan v mojo smer, obcutil bi,
videl nevidno in slisal neslisno zate bi,
dotikal bi se sonca in na nebu zvezd,
a si nedosegljiva kakor neodkrit planet.

Planet ki pogrel ga ni nikoli moj pogled,
Planet, ki nikoli ne bo vedel, za ta svet,
v katerem obstaja njemu soroden vseved,
ki krozi in se ves cas naokoli vrti,
da lovi milino, ki oddajas jo ti.

______________________________________

V srcu luknjo sem skopal,
v njo tebe zakopal,
zakopal, pa nisem tebe le,
veliko vec pociva tle.
Srecni casi, lepi dnevi,
zdaj odplavali so otopeli.

Srecnih casov polne misli,
veseli nasmeski sedaj so kisli,
izgubil se je ves sijaj,
kakor atlantida, izgubljeni raj.
Utripov custev ne cutim vec,
udaril me je val bolec.

______________________________________

zakaj pozabljas me in v nic meces me,
mar moja beseda res tako zelo tezka je,
mar ni slisati lepo, da nekdo gori zato,
ker zeli te ob sebe priviti toplo.
In sanja in upa, da je vse, kot bilo je,
da moc ljubezni, ki jo cuti, ne umre.

Da se nikdar ne zbudi v jutro sam,
da nikoli ne pogleda vec v dan zaspan,
in z nasmeskom na obrazu pojde tja,
kjer ti ga cakas, tam je raj za oba.

In ve, najhujse more pred njim so vse,
v vsakem glasu, slisal tvoje bo ime,
na vsakem licu, prepoznal poteze tvoje bo,
kjerkoli ze bos, povsod bos z njim,
v njegovi glavi nisi le spomin,
si bitje, po katerem hrepeni, vse dni in noci.

Pravi ti, da custvo, ki ga srce prebudi,
redko na hitro ugasne in zaspi,
lahko se skirje in v kotu spece zdi,
ter v pravem trenutku na plano prihiti.

Cuti te, kot bila bi tu ves cas,
in slisi kako mu nekaj sepetas naglas,
besede, ki nekoc pomenile so mu vse,
naucil se na pamet je, da ti vrne vse,
vse lepo kar podarila si mu Srce ti,
ce dovolis, destkratno vrne ti.

_______________________________________

dnevi velikih ljubezni so odsli,
v nam volje za nic lepega ni.
odtujeni en od drugega smo vsi,
zaupanja ni vec med ljudmi.
vsi zeljni nemogocega so,
pred nosom imajo to, kar ne vidijo.

glej punco tam razocarano,
v oceh ji vidim, da sanja o njem,
kako nasproti ji tece v objem,
da ji zasepeta na uho pesem,
kjer ji sporoca, da je resen,
da jo potrebuje, da bo resen.

Njen glas, je kakor oglas, ki prosi,
naj zivljenje ji nic grdega ne nosi,
naj ne prinese ji trpljenja mucnega,
raje ji pripelji princa mladega.
usluznega, da bo vedno stal ob njej,
da brez njega ne obstaja vec naprej.

Pojdi in pripelji ljubimca ji,
ki nikoli ne pozabi njenih oci,
velikih kakor ocean, da ljubezen klicejo,
s toplimi pogledi, ki duso grejejo,
in upajo, da se ima moc,
da njo odpelje za vso noc.

Sanje o epski ljubezni bile so to,
v srcu vsakem se kako zive so,
a srca danasnja pretrda so,
v nic lepega ne verjamejo.
za trenutek navidezne ljubezni,
pripravljena vecnost prodati so.

V upanju, da znanje prenesem,
in umetnost ljubezni v svet ponesem
naj zaupam vam se skrivnost to,
pazite kaj boste storili s platino,
ce jo najdete medtem, ko iskali ste zlato.
Nevedoc kaj drzim, sem mislil, da imam le srebro.

.... In izpustil ga iz rok ....
.... you are my only soulbound person ....

_______________________________________

kot, da ponovno ziv bi bil,
kot, da magicni napoj bi spil,
spet po zilah mi prepeva kri,
buci in vre, ko po zilah se vali.

od nog do glave skace vse,
v lahkem ritmu ziblje se,
kot barka, ki srecno pluje sredi zaliva,
mene radost sedaj obliva.

nezno in igrivo spet me je ujela,
kot metulj, ta lepa diva.
smeh in sreco mi je podarila,
ze samo s tem, da mi je oprostila.

Res ne vem komu se zahvalim naj,
kdo cel cas priliva upanje v moj dan,
kdo je tisti, ki venomer nad menoj bdi,
ej ti, kako vse to zasluzim si?

samo obrni se, ne bezi, tukaj postoj,
spregovori se kaksen dialog z menoj,
potlej pa krila razpri in se pozeni,
ugotovila bos, da si kot angel ob meni.

iz mene vabis vse dobre stvari,
prebudis mi misli in prizges strasti,
ujames me in tvoj sem, ljubis me,
a le ti, lahko tudi ubijes me.

________________________________________

Pot po kateri hodi polna je preprek,
ne najde smisla, pobralo mu je tek,
pa ceprav vse tako enostavno je,
ni storil nic narobe, le ljubil je.

Ljubil je manj, kot ljubiti je znal,
zelel si je bolj, kot je lahko priznal,
nosil je vec, kot nese lahko,
ni priznati hotel, da te ljubi tako.

Na glavi zdaj zalosten obraz stoji,
brezizrazne oci zrejo v daljavo se mi zdi,
vesele misli, ki svigale so sem in tja,
brez ljubezni so pomrle od pomankanja.

Ne more dihati, ne more se zbrati,
kot bi mu nekdo ves cas pihal pod vrati,
in mu s hladnim vetrom duso hladil,
ter ljubece srce v kamen spremenil.

Ceprav miruje in nikamor ne gre,
vcasih tudi kamen spusti solzo ali dve,
ne glede na to kako trd je in siv,
globoko v sebi, se vedno je ziv.

_______________________________________

vse besede izgovorjene tako lepe so,
kadar v svojih stavkih opisujejo njo,
veter, ki okoli hise s pticami se lovi,
mi cez okno o njeni lepoti govori.
pa ve ona to, da je na svetu nekdo,
ki jo caka, a nikoli ne docaka njo.

zunaj se cez polje je megla razprostila,
njena sivina, mi je pogled zakrila,
a vseeno, ko v sivo meglo se zazrem,
megla o njeni neznosti govori. to vem.
pa se zaveda tudi ona kako je to,
da v mojem svetu se megla pada za njo.

kamorkoli seze sirni mi pogled,
mi vse prekril je beli sneg,
s seboj prinesel le lepe je stvari,
blesci se v luni, kakor tvoje oci.
pa ne vem, ce ves, da blesci se sneg,
ker rad tvojih bi oci prevzel pogled.

v sobi mi mir le tisina moti,
slisijo se le koraki hodeci po poti.
tisina mi je prinesla mir v duso,
kakor njen poljub, ki pristal je na uho,
pa mislis da ve, da je tisina tu zaradi nje,
da tudi ona samo zate zivi tukaj nekje.

v postelji lezim, v strop zrem, v brado se smejim,
ko v svojih mislih tebe lovim in se s teboj smejim,
a vseeno, ko seze pogled dlje kot lahko,
se zavem, da se smejim ker ljubim te tako,
pa mislim, da tega vec ne ves, in da vseeno ti je,
a jaz se smejim se, ker vem, da si blizu nekje.

potujem sam in povsod okoli zrem,
gledam ljudi, kako si padajo v objem,
a takrat se se sam zavem, da mora biti tako,
da se je zgodilo, kar se je zgoditi moralo,
pa ne vem, a morda le ves da te ljubim jaz,
upam, da si ne zelis, da mi srce unici mraz.

na oknu slonim, pesem o sreci si vrtim,
v rahlem tempu s srcem ritem lovim,
takrat bitje srca zacutim v sebi globoko nekje,
kakor da tvojo ljubezen pojedlo je,
pa dvomim, da ti poznas obcutek ta,
ce bi ga, bi za vedno moja bila.

____________________________________

ce bil bi vse kar lahko bi bil, bi zate se zmeraj ostal debil,
ni vazno kaj naredim in kako, ni vazno ce je prav tako,
se vedno v tvojih oceh vidim gnev, kot bi nosil najvecji del,
krivde, ki lahko jo nekdo zvali, na nekoga ki sploh kriv ni.

to ves cas pocnes meni ti, ceprav vem s cem sem to zasluzil si,
se opravicujem in resnicno mi je zal, ne bi rad tako koncal,
zgodbo, ki pisal sem jo s srcem v sebi, da bila bi lepa tebi,
da dajala bi ti prav vse, kar lahko jaz ponudim tebi le.

ni veliko to kar v sebi nosim in ni prav tezko kar te prosim,
zelim si le, da se enkrat odpres oci, da zacutis, da vem kdo si ti,
prevec napacnih odlocitev sem sprejel, zal to prepozno sem dojel,
a vseeno, dojeti to velik napredek je, temelj, ki nikol vec ne zlomi se.

iskrena je ljubezen moja, ceprav vem, da nima moci vec tvoja volja,
ki rada bi srecna bila brez skrbi, zaupaj, ne kradem vec srece ti,
vstopil sem cez vrata nazaj in ne zelim si vec zapustiti raja sedaj,
dobro vem kaj v prebujenem srcu nosim, zato se enkrat lepo te prosim.

prosim ne lomi mi vec kril, vem da ves, da sem jaz tisti debil,
ki vse zavrgel je proc, medtem, ko je hodil po svetu vriskajoc,
mislec, kako srecen je, ker videl ni, da je njegova sreca drugje,
ni misel tista, ki ga osrecuje, temvec poezija, ki jo tebi kuje.

srecnega ga je naredilo to, da imel je vec, kot ce imel bi vso zlato,
vse bogastvo sveta bi dal za to, da se enkrat bi te objel lahko,
kot objemal te je tiste dni, ko sanjarila sta skupaj vse noci,
ker to bilo je veliko vec, kot bitje srca, bila je najina pravljica.

to pravljico se vedno lahko bi bral, to pravljico bi prepoznal,
pa ceprav bil bi cisto sam, vem, da srce nebi pustil tam,
nikoli vec ga nebi izgubil, ker sedaj vem, da nisem debil,
zavedam se, da vsak dan, se srcek zaljubi vate cisto sam.

__________________________________

cas mineva in se ne ustavi,
s svojo minevnostjo nas davi,
vsako bitje bi ga ustavilo rado,
da se ne postara in ostane mlado.

zal se casa ustaviti ne da,
previti ga nazaj, kupiti ga,
popraviti se ne da, kar je bilo,
a lahko se trudis da ne ponovis to.

lahko se nase jezis, ali druge krivis,
a pazi da spet sam ne izvisis,
ker cas, ki ga zapravis tako,
nikdar vec vrnil se ne bo.

ne bo stara se ljubezen prebudila,
ne bo k tebi prisla spet tista diva,
ki te je dolgo v noci ljubila,
in na tvojem telesu svoj pecat pustila.

ne bos videl vec nasmesek ta prijazen,
v tem casu ti zanjo si nevazen,
ne obstajas vec in nikjer te ni,
si pikica v casu, ki ostala je v temi.

pa ceprav ti ljubil bi njo tako,
kot da vmes ni jeze, ne zalosti bilo.
lase bi ji gladil, si jo ob sebe privil,
na njenih ustnicah bi sam pecat pustil.

s prsti bi ji rahlo po kozi drsel,
poljubljal tja, kamor bi smel,
in ves da vem kje je to,
ker vem da tam ti najbolj je lepo.

s teboj bi lahko pocel prav vse,
krila dobil, v nebo dvignil se,
s teboj bi si delil dolge noci,
da bi najini dnevi lepsi bili.

moj problem pa je le cas,
ki mi je usel za las,
in zato sem kar sem,
nepotesen ujetnik v njem.

____________________________________

ce bi vedel, da se tisockrat te bom spoznal,
in da to zivljenje ni edino, ki ga bom zivel,
da je v nizu mnogih, kar jih bom imel.
takrat bi mirno spal, ter nic od sebe dal,
a ne morem, ker o zivljenju nihce nic ne ve,
odgovora na to vprasanje mi nihce ponudi ne.

kaj ce to je vse, da to zivljenje edino je,
kar jih bom imel in edino ki ga bom zivel,
ce to je vse, potem prosim hudic vzemi me,
kaj ziveti pomeni mi, ce nje ob meni ni.

kaj pomenilo mi zivljenje bi, ce izgubil sem,
najljubkejso med bitji vsemi na svetu tem,
kaj pomeni mi pot tlakovana brez njenih stopinj,
in lep spomin, ki mi nad glavo visi kot opomin,
me mori in opominja me, na neuspeh moj,
da sem razocaral bitje, ki ljubim ga najbolj.

ker enkrat zivim, je res narobe da se vedno zelim,
da pirloznost, ki sem jo izgubil, bi nazaj dobil,
je mar res tako narobe zelo, ce se ne vdam kar tako,
in da mi vseeno ni, da si mi usla ravno ti.

ce le enkrat zivim, potem je vse kar si zelim,
le to, da bi zivljenje in radost s teboj si delil,
da dihal bi s teboj ta zrak in nestrpno cakal mrak,
ko prekrije naju crna noc in pokloni nama svojo moc.
To je tisto za kar zivim, edino je, po cemer hrepenim,
dan in noc vse cute ostrim, ker morda priloznost se dobim.

pa tudi ce je ne, kaj potem, sedaj vsaj vem,
da sem se odrezal, naprezal, da sem vse od sebe dal,
da zelo mi je mar, da s teboj cas sem si delil,
prav nic narobe se ne zdi, ker se vedno srce te zeli.

a ce tisockrat bom se zivel in se vedno spremenil v pepel,
kot feniks, tisti ptic, ki gre v nic in vedno vstane,
bom vsakic, ko bom ozivel, tebe iskal in si zelel,
da s teboj bi si prav vse delil, te ljubil in resnicno te imel,
ceprav ze kmalu bom pepel, bi za nekaj trenutkov te le ujel,
te sanjal, opazoval, obozeval in ti daroval svoje pepelnato srce.

____________________________________

a je kje kdo, ki odogovriti zna,
kdaj bo do mene ljubezen prisla,
ki bi me ugrabila, nikoli izpustila.
in nikoli grde besede izustila,

kdaj srecno jutro bo koncno moje,
kdaj lahko pricakujem sreco v dvoje,
ko vsak dan bo dan ljubezni najine,
kakor ogenj na Olimpu, ki ugasne ne.

Potrebujem te vsako minuto v dnevu,
da uzivam, kakor jadro v lahkotnem vetru,
ker ljubezen je tista ki greje me,
ljubezen je tista, ki mi da vse.

prevzame me, vse cute mi ozivi,
pocutim se kot predator v temi,
vidim vec kot smel videti bi,
in slisim neslisno, kaj mi govori.

vsak tvoj gib, v meni zapisan je,
v neskoncem spominu izgubiti noce se,
zame je sveto vse kar poves mi,
kakor verniku bog, zame sveta si ti.

ko si vzames cas in si ti ljubezen moja,
takrat sem kakor nas svet brez ustroja,
upam si vse, predrznost takrat dobi ime,
v angela se spremenim in vecno ljubim te.

-------------------------------------------------------
-------------------------------------------------------

POEZIJA ZA AMADEJO (VEC KOT BESEDE LE)

lahko si zazelis, karkoli si zelis,
mogoce, da to celo dobis in dozivis,
a kaj ko cisto zmeraj stran bezis,
z vso silo nenehno stran od stvarnosti drvis.

morda si zazelis, da srce moje v dlan dobis,
da zacutis ga kako drhti, kako ob tebi se poti,
da tisto dozivis se ti, kar nekdo drug dozivljal bi,
ce tvoje srce v roki bi drzal, se nebi z njim igral.

a jaz vedno igram se, vedno rad iz vsega salim se,
pa ceprav ne mislim tako kot je predstavljeno,
se zadrzati ne morem, da nebi reagiral tako,
ker neresnost mi pristoji, kakor ljubezen in ti.

morda je to zato, ker verjamem da enkrat zivim,
zato je treba sprobati vse, pa ce se tako neresno je,
moram vedeti kaj je to in za kaj tisto tam ni,
moram videti, prijeti, doziveti, da tisto kaj pomeni mi.

________________________________________________________

dan kot iz pravljice vzet,
v trenutek lepote ujet,
svetloba, ki lomi na nebu se,
na barve mlade ljubezni spominja me.
sinje modro nebo kot, da stoji,
a creda oblackov ga ozivi.

prav vse okoli mene je lepo,
kot, da bilo bi narisano,
z barvami, ki skoraj zive so,
da mamljive obcutke povzrocajo,
kjer pozabim, da resnicen sem,
zato na nebu vidim svoj odsev.

moje misli, pocasi se gubijo,
vedno goloblje in globlje bezijo,
potem pa tam nekje, kjer srce je,
zacutim, kot, da nekaj oglasa se,
in spet ozivi, demon, ki mi mori,
ubija me, vse lepo odnesel je.

mira mi noce dati, ne da mi spati,
nikoli ne popusti, kot bojevnik,
ki na bojnem polju usodo lovi.
neprestano me v melanholijo tisi,
dopusti, da telo mi zadrhti,
da se omehca in postane zelatina.

ko vec tako ne gre, zaprem oci,
in nic vec ne predstavljam si,
vidim temo in zvok ujet stoji,
a glej v tej temi si tudi ti,
ter tako zapeljivo gledas me,
da si zazelim, da bi pojedel te.

me vabis, me mamis, me vrtis,
drhtim in se potim, ker se bojim,
da bos spet usla, da bos izginila.
in res, takoj, ko pomislim na to,
te vec ni, in spet je mracno,
in v srcu vse bolj postaja mlacno.

odprem oci in se zazrem v gozd,
ce slucajno kje tebe videl bi,
gozd sprasujem, ce slucajno ve,
kaj ljubezen je, kako se zdravi,
kako se iz srca ljubljena oseba odpravi,
kako se srce v kamen spremeni?

odgovora, pa ni in ga ne bo,
zavem se, da gozd sprasujem,
ter kako neumno je vse to.
in ko na to si odgovorim,
se v resnicni svet zbudim,
in ugotovim, da v sanjah se znojim.

___________________________________________________

ljubezen, kot ogenj na olimpu gori,
s svojo vecnostjo nam kaze poti,
v katerih se stopalo kar topi
in cloveku otopele cute ozivi.

in greje ljubezen kakor sonce ga
in s toplimi zarki boza po licu ga,
kakor deklica, ki njegova je bila,
ki ponoci v temi mu zvesta je bila.

mu na uho sepetala nezne je besede,
z jezikom jih prinesla je na uho,
da jim ljubljeni podleze in jih snede
in z vetrom nezno jih ponese v srce.

in ta ljubezen spet tukaj je zame,
pa ne zato, da okrade in prevara me,
ampak, da me vlece, da da mi vse,
kar lepega premorem ven zvabi še.

zaljubljenceva rima pri meni je pristala,
v narocju mir je nasla in se udomacila,
na lice kislo, poteze veselja je prinesla,
kakor, da bozja milost jo je sem zanesla.

v zivo isklesana, ta ljubezen v meni stoji,
mirno kot gora, ki se nikoli premikala ni
in v objem svojo neznost in milino mi tisi,
kakor poljub, ki na skrivaj me v temi dohiti.

_______________________________________________

v meni ni vec moci za zivljenske stvari,
volje za odkrivanje in spoznavanje vec ni,
cez dan se prebijam brezvoljno, pocasi in sam,
ni ob meni lepote ljubezni, ob meni tebe vec ni,
vse okoli mene je prasno, zivljenje se susi,
ni nikogar, ki bi mi toplo dihal za ovratnik,
v najstrozji zapor grem, kot stari povratnik,
kakor tovorni vlak, moj korak je tezak vsak.

na nebu vec ptic ni, ni oblakov, vse je v temi,
sonce z bledo rumeno svetlobo lice osvetljuje mi,
v tej svetlobi se bolj mrtvo, kot obicajno, se zdi,
oci, kot da nikoli v zivljenju srece videle niso,
brez sija, brez zara, brez volje v prazno zijajo,
v njih zelje, ne upanja ni, iz njih poguba visi,
le zalost neskonca v njih srecna prebiva te dni,
ker to temacnost v srcu, le ona nekako prezivi.

je svet izgubil svoj sijaj? mar res ta kraj ni raj?
mar res povsod je kuga in res povsod zdaj vlada tuga?
je morda vse to res, ali sem le jaz zaljubljen do uses?
in mi neuslisana ljubezen vid megli in cute prasi?
a obstaja poleg nje se kaksno bitje, ki mi srce ozivi?
toliko ljudi, to srce pa se kar tebe caka in zeli,
je mar mozno, da je lahko tako zaljubljeno in otozno,
od kdaj ljubezen tako boli? a ni ona tista, ki sprosti?

mar ni najslajsi in najtoplejsi med nasmeski ravno tvoj,
mar ni najbolj okusen in ravno prav slan tvoj znoj,
a ni tvoj vonj tisti, ki do pijnosti me opoji,
da skacem okrog tebe, kot macka ob vreli kasi bi.
pa vem, da ti si ta, ki s svojimi gibi me osvoji,
ti si tista, ki pomen ljubezni si prinesla mi,
in si tista, ki vec kot vse na tem svetu pomenis mi,
vsak dih bi dal, da bi za en hip s teboj se obtical.

______________________________________________________

koliko ljubezni na tem svetu ugasnilo je,
koliko nepotesenih hrepenenj pozabilo se je,
neskoncnokrat srca jokala in jecala so,
prazno, hladno posteljo solze namakale so,
kolikokrat praznino v srcih so polnila,
kolikokrat kolena in volja sta klonila,
in ce kdo tukaj je, ki ve, naj mi pove,
zakaj potemtakem moja ljubezen ugasne ne?

kolikokrat vstanes in se spremenis v pepel,
koliko jih je reklo, da ljubezen je pekel,
koliko od teh, vero v boga, jih izgubilo je,
koliko jih v temi bogu, na skrivaj, sepetalo je,
veliko pozabljenih in razocaranih, ki klonili so,
ki pred mogocnostjo ljubezni se predali so,
in koliko jih je, ki jim dusa se vedno vre,
ki se vedno drhte, a njihova ljubezen ugasne ne.

ljubezni se z besedami opisati ne da,
je tako mogocna, da sega prek neba,
in beseda, ki bi bila tako mogocna,
taksna beseda, se ni izmisljena bila.
besedne zveze tako suhoparne so,
prevec so preproste, da bi povedale to,
kar ljubecemu v srcu lezi in duso tezi,
njihov pomen ob ljubezni enostavno zbledi.

premalo je klicaj, vprasaj, vezaj ali pika,
premalo je to, da opisal bi energijo vzklika,
ki v srcu se rodi, kadar ljubezen v njem zivi,
tezko se je brzdati, ko na drugem nekaj te mika,
ko vse na njem te mami in vse na njem te klice,
zaves se, kako male besede so, da opisale bi to,
to nadnaravno silo, ki ves cas v sebi cutis jo,
ki v tebi se krepi, zivi in dihati ti ne pusti.

a zakaj bi besede in fraze poklanjal ji,
zakaj lepe misli, zelje, sanje pokvaris ti?
zakaj ta krila vezes mu in mu jih cefras,
zakaj mu ne pustis, da vzklikne na ves glas,
da se izpove, naj cel svet ve, da ljubi te,
naj zemlja strese se, in sleherni oglusi,
ki to ga moti, da njegova ljubezen je na poti,
da ni skrivnost, temvec resnica, ki ne moti.

in zakaj zaljubljeni, igrati moral bi,
da je oglusel in oslepel, se pretvarjal bi,
pa saj ne krade, saj ne laze, ne mori,
le globoko v sebi cuti in srce mu nori.
in skace v telesu mu, vse dviguje, spusca,
ko demonstrirati ljubezen, mudi se mu,
kolikokrat srce to, v hrepenjenju se zoglenelo bo,
kolikokrat v zivljenju se umrlo in ozivelo bo?

__________________________________________________

nekega dne, ko me vec ne bo,
morda kdo v roke bo vzel to,
kar pisal sem, ko se bil sem tu,
ko srce moje ljubilo je brez sramu,
in brez sramu solzno je bilo oko,
ko tezo vsemu dalo je le to,
da v tem svetu imel sem njo.

njen nasmeh, kakor sonce, dan ozivi
in zaspano telo, se v jutro prelevi,
v jutranjo zarjo se spremeni,
da na njeno okno pristane lahko,
in opazuje jo, kako pomane si oci,
kako njeno telo se prebudi,
in najneznejso kretnjo naredi.

kretnjo, ki me celega prevzame,
s katero me omami in ujame,
si me podredi in sem njen,
brez upora padem ji v objem,
in nasmejan se strinjam z vsem,
kakor plen, ki zveri se pusti,
da dela z njim karkoli si zeli.

to je ta, ki me razrahlja,
ki mi duso napoji na en, dva, tri,
ne delaj se, da ne ves, da to si ti.
dozdeva se mi, da ne ves, da vem,
zakaj sem zmeraj v srcu nepotesen,
a vem, da le tvoj poljub me ozivi,
da le njega si moja ustnica zeli.

in le tvoje telo lahko pokrije me,
tako zelo, da kri mi zavre,
in le tvoja ljubezen, lahko dvigne me,
tvoj dotik, je kakor tektonski premik,
ki prevrne me in tla skrije mi,
takrat lebdim in po tebi hrepenim,
in neskoncno, tvojo ljubezen si zelim.

breztelesno pocutim se, kakor duh,
izgubljen, ki domov se mu ne mudi,
ker ravnokar nasel je, kar iskal je,
zeli si, da s teboj se zdruzil bi,
nosil te in bozanskega telesa dotikal se,
lizal, grizel, jedel te in gnetel te
kot da hrana bi bila, ki caka da bo pojedena.

______________________________________________

vidim jo kako drhti,
ko blizu mene se vrti,
kako iz njenih oci,
kot para, ljubezen se kadi,
zbegan pogled pa mi govori,
naj jo objamem, privijem si,
naj jo zadrzim, nikoli izpustim.

njen pogled mi signal spusti,
svojo ljubezen na dlani drzi,
s stegnjeno roko mi nudi jo,
ne razmisljaj, vzemi si jo,
sepet, ki z ustnic je usel,
je zazvenel, kot ljubimec zardel,
ki naskrivaj k ljubici je sel.

svoje nezne ustnice nudi mi,
vidim, kako mojih si zeli,
kako zelo po tem hrepeni,
da milino z njenih ukradem,
in s svojimi vrnem ji,
in se mi zazdi, da cutim,
kot da prvic ljubezen okusila bi.

iskrica v oceh se ji iskri,
ko roko mojo v svojo dobi,
na rahlo se koza prepoti,
zacutim jo, kako zadrhti,
ne vem, ce prav cutim,
a se mi resnicno zdi,
da svoje telo prepusca mi.

_____________________________________________

stoj na mestu, ne premikaj se,
ne stori nic, raje umakni se,
in pocakaj, da se razkroji,
da dokonca srce se zdrobi,
naj se upepeli in zgnije,
naj teh obcutkov vec ne spije.

nikoli vec, ljubezen mu ne zadisi,
vec po nicemer naj ne hrepeni,
naj v prsih tam nekje stoji,
mehanizem za pretakanje krvi,
naj nikoli vec se ne zaljubi
ali po ljubezni hrepeni.

tvoje mesto v temnem kotu je,
tam ostani, ne premikaj se,
in nemo opazuj zivljenje to,
kako mimo tebe se vali,
mimo tebe odnasa lepe si stvari,
ne obupuj, le oci zapri.

ce ne vidis, tudi ne boli,
karkoli se zgodi, iskljuci se,
bolje je, da ne ves,
kakor da v prsih te tisci,
igraj. in sprenevedaj se,
glavno je, da nic boli te ne.

______________________________________________

ko bi se enkrat lahko,
s teboj po obali sprehajal se,
ko bi te lahko se kdaj objel,
kot takrat, pod vedrim nebom,
ko zacutil sem, da tvoj sem.

da nisem le senca, ki svetloba jo rodi,
da nisem le kos mesa poln krvi.
da sem tvoj, samo jaz,
in da tebi se mudi,
da mi das srce, da ljubim ga v temi.

ko le se enkrat bi lahko okusil to,
da bi nasel energijo, da ti povem,
ko bi se enkrat bilo mi dano to,
da pri tebi v narocju spim,
da me tvoje oci gledajo, ko se zbudim.

lahko bi se enkrat, kot takrat,
drug drugenu pomenila vse,
lahko bi se, kot takrat, ljubila,
drug drugemu veselje vracala,
na najina lica nasmeske risala.

lahko bi storila marsikaj,
recimo, priredila si ta planet v raj,
in pozabila na cisto vse,
eno je pomembno in le to vazno je,
da drug drugega imava tle,

da se enkrat bi lahko gledal te,
z blizine, tako blizu,
da nit, ki najina srca povezuje,
z ocesom bi videla se,
vriskal bi in se smejal le.

moj miselni krog v zanki se vrti,
v njem iscem vzorec,
ki naj ga spremenim, preuredim,
da nic vec ne pisem in ne govorim,
povem pa ti, od tebe boljse ni.

___________________________________________

na obrazu mi nasmesek rise,
tvoje ime, ki ga misel pise,
ujeta globoko nekje v meni.
ta izzeta misel, ki skace,
od nevrona do nevrona ne umre,
se je ustalila, lepo ji tukaj je.

poseben status je dobila,
ceprav za to ni nic naredila,
le predstavila se je kot dobra vila,
osamljeni nevron pa ji verjel je,
in takoj se je udomacila,
da vsa pozornost se njej je namenila.

poseben car, ki ga v sebi nosi,
ni s statusom dobila, ta vila,
njega si je prisluzila,
ko mene na hrbet je dobila,
takrat me, za zmeraj, je ujela,
moje nevrone za svoje je vzela.

do zadnjega si jih prisvojila je,
zdaj njeni so, to dobro ve
in vec jih ne izpusti,
vrniti jih, se ji pametno ne zdi,
zakaj pa bi, saj tudi zemlja,
svoje sonce iz objema ne spusti.

______________________________________________

ljubezen je vse, ona ustvarila me je,
brez nje, ne mene, ne tebe, nebi bilo,
brez ljubezni, bi vse zivljene usahnilo,
v puscavo bi se spremenilo oblicje zemljino.

ko ljubezen me vodi, lahko hodim po vodi,
pocutim se kot prerojen, kot clovek osvobojen,
kakor po dolgem spanju, kot da spet sem rojen,
kadar med tvoje nezne roke padem v objem.

a moja notranjost neprestano odriva te,
ne vem zakaj, se boji povedati ti,
da po tebi neprestano hrepeni in si te zeli,
namesto tega, laze ti, da si tebe ne zeli.

in igra, kot da zivljenje bi odrska igra bila,
pa vse ti narobe nakaze in vse narobe pove,
nalasc, ne da bi tako si sam rescnicno zelel,
to je ritual, ki ocitno prirojen mu je.

a vseeno mi ni, naj te ne zavede, kar govrim,
verjames ali ne, nekje v sebi vedno gorim,
hrepenim, se sproti gasim, a pogasiti se ne da,
kar zraslo je v srcu in sponzor ljubezen je bila.

delam in pretvarjam se, da zate vseeno mi je,
lahko te pretentam, da na koncu verjamem se sam,
da si nepomembna mi, da ne pomenis mi nic vec,
da si v mojem srcu element, ki cisto je odvec.

vse to pa ne drzi, ob taki misli, roka pest drzi,
telo drhti, koza pozibava se, iz ust besed ni,
v glavi gosta megla, se misel se raje skrila je,
vse miruje, vse stoji, ker nekdo ljubezni se boji.

____________________________________________________

e srce moje gde si ti,
zasto moram sanjati,
da si pored mene ti?

zasto nisi sada tu,
da me grlis i ljubis,
da mi srecu nudis?

da naslonim glavu,
kod tebe u krilo,
kako bi to lepo bilo?

pa da te ljubim,
kao leptir sto ljubi cvet,
volim te vise nego ovaj svet.

lepsa si mi od ruza,
neznija si i od suza,
sto jih rodi rastanak.

na tvom licu topim se ja,
kao na dlanu pahulja,
sto ispala je iz oblaka.

na kraju kada nestace sve,
kada se istopim u ljubavi toj,
znace, ljubav svoju, poklonio sam njoj.

___________________________________________________

vsaka misel, ki tukaj vtisnjena je,
iz mene je prisla in tukaj se znasla,
si zasluzila mesto na tem papirju je,
vec, kot tisoc mojih stavkov, povedala je.

in vseeno mi je, kar misli nekdo,
kadar bere zgodbo to, iz srca napisano,
in prav tako, sodis lahko mi le ti,
ki me poznas, le ti lahko sodis mi.

in moti, napisano, le tebe lahko,
in ce slucajno je temu tako,
mi prav iskreno zal je za to,
a nimam vpliva na to, da cutis tako.

ob njih se smej, mogoce srce pogrej,
ko jih bos brala, mogoce bos preteklost izkopala,
in privosci si jo tedaj, naj te zapelje,
v pretekle case, nazaj v pozabljene kraje.

pesmi se ne postarajo, le ljudje,
ki v njih zivimo, se lahko postaramo,
postaramo se, nikakor pa se postara ne,
ne zastari ljubezen, ki v besedah teh zivi.

naj pri tej misli za trenutek se ostanem,
naj se zadnjic sporocim, da ljubezen ostane,
ko vse drugo se zgubi, se vedno ona tli,
clovek ne dovoli, da se kdajkoli izgubi.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)