Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor) arrow BERI arrow Pesniške zbirke arrow prve pesmi (1998 - 1999 (2000??))

prve pesmi (1998 - 1999 (2000??)) Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a burtonium, v sobota, 15. nov. 08
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Ti si vse kar sem si zelel,
zarek tvojih oci sem ujel,
soncnega zahoda je ubeznik,
v vesolju tava kot prestreznik,
ko zagleda me, potegne me,
poboza me, me zbudi,
zapornika v meni prebudi
in ti hitro ponudi,
kar lahko ti nudi,
takrat se zave, da kri in meso,
je vse, kar premore.

Blizje si mi, kot se sprva zdi,
vsak tvoj gib me vedno znova zbudi,
postavi na realna tla
in potem me opominja,
da nesposobna sem budala,
da zarka ujeti se ne da,
le glava pri tem ostaja,
kot kamen trda ostaja.
Kaj naj naredim, kako naj te dobim?
ker tebe si zelim,
mogoce bo potrebno resetirati spomin.
toda pomagalo ne bo,
ker se vedno imam glavo
in srce, ki dobro ve,
da bije le zate.

Vcasih ritem tvojega srca ujame,
se zave, da kapitulirati ne sem
in jasno mu je kako,
puske ne vrzes v koruzo kar tako,
resitev vedno je nekje,
za tisto kar sveto ti je,
vedno umreti in ziveti splaca se.
Ljubezen ne pozna meja,
kot ne imena vsa,
toda eno drzi,
da tudi moje tam visi.
Kaj naj naredim,
da te iz glave napodim,
v mozgu mesa se mi,
ker tako si te zelim,
mogoce resetiral bom spomin.

Kot da sumis, v srcu mi ticis,
tam si sama in molcis,
oci imas blage, na licu nic vlage,
kot, da trpis in le cakas da zbezis.
iz srca mojega, ocitno premajhnega,
tebe ljubecega in vedno gorecega,
ki caka le nate, pa bije se zate,
ritme lovi, da jih s tabo deli in
delalo bo, se dolgo zato,
da koncno dobi kar si najbolj zeli,
in tisto nekaj si ti, Sara!

Ljubezen ne pozna meja, kot ne imena vsa,
toda eno drzi, tudi moje ime tam visi.

_____________________________

Moram te dobiti, te v temi ljubiti,
obleko ti sleci pri prizgani sveci,
naj te pokrijem, z mesecino obsijem.

Od glave do pete na vrhu pa vpete,
mas dve spicke, kot male lisicke,
zgubljene v gozdu, ki skrivas ga nizje,
na vhodu votline, dobro zakrite,
skrbno varovane, lepo negovane,
ki me privlaci in vabi,
pa tako me zagrabi, da gozdicek bi posekal,
votlino zadelal, s svojim korenjakom,
po dusi bedakom, ma glavo res malo,
je ustvarjen za delo in to res veselo.

Uzitke povzroca, ko sramje poboza,
takrat krci se koza, uziva pa roza,
razpira cvetove in spusca sokove,
z vonjem opaja duso do kraja,
je vroca kot kres in zapeljiva kot ples.
Na koncu ovene, ostane brez mene,
ostane v temi, hrepeni le po eni,
stvari zanimivi, ki votlino ozivi,
ji zivljenje vdahne in v sreco jo pahne.

Je vedno bilo, ostalo in bo, na svetu tako,
votlin je veliko, izbiro mas veliko,
toda hoces le tisto, ki si jo iskal,
ki jo res ljubis, za njo se trudis,
da jo obudis, si jo prisvojis,
jo dobro razisces in redno obisces,
ker nisi le gad, imas jo tudi rad,
hrepenis in drhtis kadar jo zelis.

_________________________________

V senci zakona na cesti stojim,
z zaroto v mislih, pistolo drzim,
ne vem na kaj naj pomislim,
da prebolim, zbezim,
pred samim seboj se nocoj,
saj zjutraj bo pozno za zivljenje porozno,
hocem ziveti, normalno umreti,
nocem pritiska, niti tvojega stiska,
roke, imas spolzke, tvoje besede so opolzke,
lepo govoris, le kadar denar dobis,
drugace te boli, naj narod kar moli,
dobili pa bodo le golo pistolo,
metek v tilnik, ter zivljenski valilinik.

Jebeš pravila, ki postavlja jih sila,
Demokracija mi smrdi, kadar denar selesti,
pravica je prasica, za reveza resnica,
jo kupiti ne more, ker gotovine ne premore,
dela zastonj, kot fijakerski konj,
da drug se pol hvali, za lovorike zahvali,
mu vrze drobtine in s pogledom osine,
pizde na delo, hitro, veselo,
ce na ulice nocete in v socialne enote.

Zato jo bom stisnil, k srcu pritisnil,
petelina povlekel, se bede odrekel,
razgnal si mozgane, po glavi razmetane,
na fasadi naredil, fresko iz mesa,
temnejsega kot pesa, da vam bo v opomin,
da brezposeln sem sin in vse kar imam,
je moja velika zelja, da nebi bil brez dela,
z flaso v roki in luknjo v roki
in v psihi globoli, ki razjeda jo cas.

_________________________________

V temi stojim in se smejim,
samemu sebi, da sam sem ostal,
brez opozorila, v dreku obtical,
dovolil, da na dnu sem se ustavil,
brez resitve in krsitve zakona,
ta riba bo ostala, na dnu obticala,
obrnjena in gnila na hrbtu se molila,
da bog ji pomaga, ker sama je nesnaga.

Ne! Boril se bom do konca,
dokler roke bodo krvave
in moc izpod brade izginila ne bo,
stal bom tam, a ne bom sam,
z mano bo psiha umskega bolnika,
pripravljena umreti, za cilji stremeti,
fronto drzati in sovraznike zmendrati
po trati, tej beli, od zime prekleti.

Ob meni je volja mocnejsa od vola,
borim se za sebe in druge,
da premagamo muke,
ki ustvarja jo greh, neznaten in mali,
poskusa se skriti za pajkove niti,
a ne bo mu uspelo, ker imam omelo,
za vedno pogubljen, ko mene bo srecal,
nesrecno bo koncal, v grobu obtical
in tako bo vrescal, da svet bo bucal.

Ampak sonce bo sijalo, veselje nam vracalo,
na lica zbledela, bo kri pridrvela,
polepsala pogled in na prighodnost pogled,
ki poprej bil je bled, zdaj pa krici,
v nebo strmi, v daljne visave,
da um se gubi, a srce pozivi,
od cistega adrenalina, ki zdaj bo surovina,
za lepse zivljenje, brez droge pridobljene,
na poljih koruznih.
a na drugem delu planeta, vlada lakota vecletna.

Kdo bo pomagal in greh napadal?
kje so zdaj jajca ponosnega Franca,
boril se za stvari, ki jih ni dokoncal,
zdaj nasa je misija, kot prevelika emisija,
da stopimo skupaj, unicimo sovraga,
mu koncni udarec zadamo,
pa se celo njegovo druscino odremo,
na kole jih nataknemo
in jih pustimo mirno tam spati,
dokler se greha ne zavedo in odrecejo.

______________________________

Konje bom zbral, orozje nabral,
ko film mi bo poknil, nekomu luknjo v glavo bom poknil,
revolucijo podprl, demokrate zaprl,
uvedel delo prisilno, diktaturo ustolicil.

Se je cas za velike bitke,
dovolj je tega da nesposobni so resilne biljke,
zivljenje ni za debile, ampak moze silne.

Kri naj govori za kaj se bori,
dinarjev premalo, da nasmesek se vname,
kdor hoce ziveti, mora prej umreti,
dusa premehka za zivljenje ni narejena.

Mocni in hrabri zivijo,
ko ze vse v njih umre,
taksno je zivljenje herojev,
cloveski um v hudih razmerah prezivi.

ZIVLJENJE NI ZA PICKE!


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (0) KOmentar RSS

Povejte svoje mnenje prvi!





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 
< Prejšnja   Naslednja >




Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo

Podobne pesmi

Naključne poezije

Vse pesmi trenutnega avtorja

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo