Ona gola stala je pred mano, ko ležal sem vznak nesrečen,
mi poljube je delila po čutnih delih utrujenega telesa,
vsa voljna je bila, ko mi je mešala slino; moč jezika
se ponujal je v objem, ko bil sem v iskanju bradavic nemočen.

Strasten poljubljal sem navzgor stegna bela ji najvišja,
ko božal sem ji prsi kraljevska kot v zibelki otroka,
čutil nežnost v kot svila mehki koži dotikajoče popka,
vonjal sem dišečo obleko omame, njih barve, čistosti telesa.

Glej, strela najsvetlejša razparala je nebo resnice,
vroče kaplje mojega čela režejo jo po belem gležnju.
Moker polt za ušesi drsi mi vse navzdol po napetem križu,
in dovolil sem izlitje duše telesa, ki naj potuje v njene kraje.

Obležala sva na kamnitih tleh drug v drugemu ujeta,
vlažna tišina naju je shladila, utrujenost, drhtenje in bolečina.
Vse dotlej: sopeva težko in srce še noro bije v primežu mirovanja,
ko njen živosrebrni trebuh se prižema ob moje prsi iz aluminija.

Komentiraj pesem na forumu.
(19 komentarjev)

---