Napisal/a Klavdija KIA Zbičajnik, v ponedeljek, 24. nov. 08

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Če zamižiš in si močno zaželiš.
Kaj vohaš? Njegovo kožo?
Potem to niso več sanje,
ampak tvoja resnica.

Če po jeziku zdrkne njegov okus.
Kaj občutiš? Te oblije?
Potem to niso več skomini,
ampak sok njegove harmonije.
Če bereš zvezdno stezo mu v očeh.
Želiš leteti? Z njim se spojiti?

Potem ni sile, ki bi na poti stala,
tvoj je moški, ki zate obstaja.
Če ljubiš vse kar je on.
Si popolna? Si izpopolnjena?
Potem ne iščeš in ne bežiš,
ker veš da sanje resnice nosi on.
*
Povsem prostovoljno je,
komu podariš srce.
Čisto tvoja volja je,
komu ga zaupaš v dar.
Nič se ne pričakuje
in nič ne sme boleti.
Dajoč iz srca v srce.
Ker je tam doma, živi.
V tistih rokah je varno.
V tistih mislih zaigra.
V tistih sanjah ljubi.
Lahko ga čuti v zvestobi.
Lahko ga voha med utripom.
Lahko ga venomer preseneča.
Povsem prostovoljno je,
komu podariš srce.
Čisto tvoja volja je,
komu ga zaupaš v dar.
In tvoj oltar je njegov poljub.
In čista voda izpira tudi njega.
In ne bo se ga dotaknil,
le svojega bo ob bok postavil.
Tako se bosta zrla večno.
Četudi tisoč je preprek.
Četudi na zemlji vlada nered.
Četudi zakonov se ne držimo.
Četudi za druge prvo poskrbimo.
Na oltarju tam, dve srci sta,
zvestobo prerasla sta že davno.
Samo v senci dveh dreves,
občudujeta se izven teles.
*
Naučili se bodo nekoč,
da izrečene besede bolijo
in se vračajo podvojene.
Naučili se bodo nekoč,
da ne morejo biti nekdo drug,
ker še sam sebe ne poznajo.
Naučili se bodo nekoč,
da ni lahko ne izrabljati moč,
a lahko je igrati nemoč.
Naučili se bodo nekoč,
da so sam sebi največji sovrag
in izkrivljene podobe še sadijo.
Naučili se bodo nekoč,
da skrivnosti se ne izdaja,
tudi za ceno krivice lastne.
Naučili se bodo nekoč,
da peščica njih je sladka,
pest ostalih pa nevidna.
Naučili se bodo nekoč,
ko bodo tako dolgo ponavljali,
da bodo lastni zmoti verjeli.
A takrat prepozno bo živeti.
Domišljavci so preživeti.
Iskalci nastavljamo še en obraz,
nastavljamo jim vse v zankah,
smehljamo se tem ugankam
in živimo mirno dalje.
Naučili se bodo nekoč,
seveda nič od tega vsega.
Lepe so zvite kače, mične.
A namesto na jeziku, kič,
v srcu nosijo ta bojni strup.
Vroča za eno noč, a hladna.
Naučili se bodo nekoč,
na svetega Nikolaja dan.
Naučili se bodo nekoč,
da sovražili so pol življenja.
In pokopala jih bo resnica,
da oseba ni bila prava, žal.
Naučili se bodo nekoč,
vmes ko bomo mi ljubili.
Kako je lepo, da dan je on.
Moj v celoti, a nikdar moj.
Kako bi si lahko lastil bit?
Plavaj, leti, hodi, sanjaj.
Le tu in tam prileti, kljuj.
Želim, da vedno ostaneš divji.
*
Za tebe sem vse. Vse strani neba.
Danes sem sever, led ki se ti vda.
Kapnik, ki te hoče. Zmrzal, ki ti joče.
Za tebe sem skala, nepogrešljiva diva.
Jutri bom jug, strastna in vroča, ostra,
pekoča, šumeča, taka drseča vila sanj,
na trenutke proseča, tvoja znova in znova.
Drug dan bom vzhod, romantičen stolp.
Vtkala ti bom besede na ustno preprogo.
Izzvala iz tebe ne smem, ni prav, vpijoč.
Že trenutek za tem divji čar, zahod.
Jezdil boš konja, meril z menoj moč.
Izzvala bom bogove, pohodila tisoč
zakoreninjenih in bolečih kali tvorb.
Zate sem vse. Vse sem kar obstaja.
Vse tisto, kar v meni zate se poraja.
Sem plima, oseka, vmes tista tiha reka.
Sem občudovanje tvoje, ti meni trup.
Sem tišina, del tebe, ti meni gejzir.
Ne, nočem obljub, tekstov, viharja.
Ne, nočem ti nič, ti meni si povratni gen.
Rojeno in položeno ob bosa stopala src.
Za mene si visoko in nizko, globoko in plitvo.
Pljusnil si vame, kar žejno zdaj pijem.
Preplezal si stene za katerimi bijem.
Prinesel si mi mnogo v tem ubranem slogu.
Zdaj brez besed samo iz oči še berem.
Ne rabim več stavkov in vse mi je jasno.
Za tebe obžarjena je vsa moja pot, rod.
Očarana te gledam in nič ni zaman, klej.
Ob tebi sem nepredvidljiva, skoraj nora.
Skozi življenje grem dišeča po tebi, soncu.
Pijem ti kri iz žile v vratu, vdano, krčevito.
Nič ni samoumevno, kar mi pripada, nama.
Nevarna sem, ko takole gola ljubim, čutim.
Igriv je ves planet, ko zahtevam tebe.
Pena so vsi ostali, puščajo me hladno, mrtvo.
Ne vem kdo je kaj , ko ljubkujem, razvajam.
Ne vem, če sem sploh kdaj zares grizla.
Ne spomnim se, da bi za koga klala sebe.
Za tebe sem vse od tu in okraj tega.
Za tebe bom vedno iskrena in nedolžna, čas.
Za naju sem tu, da imava poroko brez prič.
Je zmaga, je moč, je trenutek popolnosti, moj.
Vse strani neba niso nič proti temu,
kar imava midva, kar bova še imela tu in zdaj.
Tu in tam, ko se pogledava v oči, beži.
Vse se potopi, izgine, vmes nikogar ni.
Samo enkrat se ljubi, izpolni, drži.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)