legla bi v trave
v vonjave sena
in žit
in poletja
legla v sanjave
meglice jutra

Oh, kako lepo je
sedeti v parku,
ko se vetrič
poigrava z mojimi
lasmi.

Mrtve črke na papirju,
oropane ločil in rime,
ni stopice, ni ritma,
tu ni pesniške prvine.

Telo nas obdaja,
ves svet le zavaja,
če v njem je praznina,
če je le prazna lupina,
potem vrednosti nima.

S skromnostjo se rad
bogat odene,
ko peš, namesto z avtom
v gore gre.

Kako naj jo jaz
navzven i...

Prepišem tvoje
besede sreče, pod njih
podpišem sebe.

Dolga leta
sem se srečevala z njimi
v poletju in v mrzli zimi
tam v parku na  Poljanski
so sedeli, modrovali...

V bele višave dvigajo se skrivnostne meglice,
vsaka od njih svojo dušo nosi..
Zlat prah se vsuje izpod peruti bele ptice...

Pijan in krvav od ran,
in roke,
ki so te božale,
boem moj,
te vračale v mene
in vase,
in usta, ...

Z solznimi očmi gledam te,
na lepe trenutke spominjam se.
Spet...prepir,
enkrat vsaj enkkrat hočem mir!