Napisal/a isoncek, v ponedeljek, 22. dec. 08 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(1 glas) |
|
Spet misel mehka na blazino pade,
ko se zvečer zastori vek zaprejo,
ko roke ga objeti več ne smejo,
in v nek drug čas zabrišejo se nade.
Ponoči sanje svet ji nadgradijo
in v njih potvorjenih resnic zakladi
jo božajo na goli promenadi,
ki ji preseka stkano domišlijo.
Dokler bo v mehkih sanjah se krojila
in krpala brez časa in prostora,
ne bo še v jok vsakdanjosti prelila
vsega, kar zanjo trdna je opora.
Čeprav le sanja, pa ni pozabila,
da z jutrom brez blazine v svet spet mora.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2)
|
|